- 1. -
»Nasilje med ženskami se dogaja predvsem v drugih kulturah.«, »Nasilje je normalno pri tujcih«.

Tako nizozemski kot tuji moški so krivi zlorabljanja svojih žena/partnerk. Ni nobene kulture ali religije, ki bi opravi?evalo uporabo nasilja nad ženskami. Raziskave kažejo, da je utrechtska policija obravnavala imigrantke in/ali njihove partnerje v slabi polovici primerov zlorab žensk. Pokazalo se je, da policija smatra, da je nasilje v odnosih pri imigrantih/imigrantkah bolj zaseben problem kot pa nasilje v odnosih pri doma?em prebivalstvu.

Kolega iz Maroka: »V skladu z islamskimi zakoni ni dovoljeno zlorabljati svoje žene, tega nikjer ni in trditev, da je v naši kulturi to dovoljeno, je ?ista izmišljotina.«

 

- 2. -
»Nasilje je bolj pogosto pri nižjih slojih in manj prevladuje pri inteligentnih, bolj izobraženih ljudeh.«

Nasilje se dogaja v vseh družbenih slojih; vsekakor pa imajo moški iz višjih slojev pogosto boljše možnosti, da skrijejo svoje nasilno vedenje.

 

 - 3. -
»Samo strašanski surovež, kriminalec, nezaposlen ?lovek, zasvojenec (...) bi naredil kaj takega.«

Ljudje o?itno imajo dolo?eno predstavo o moškem, ki grdo ravna s svojo partnerko, kot da je to vidno navzven. Vendar pa se pokaže, da je »moški, ki je bil vedno tako prijazen«, zmožen zlorabiti lastno partnerko. Besede »Toda on je tako ?udovit o?e...« govorijo glasno.

In sama žrtev: »V zunanjem svetu vsi mislijo, da imava idealen odnos, on je navzven prijazen in o?arljiv. Zato nih?e ne bi verjel, kako me ob ve?erih pretepa...«



- 4. -
»Nasilje med ženskami je konflikt, ki se ti?e zasebnega življenja, in policija se ne bi smela vmešavati.«

Nasilje med ženskami sodi v ve? razli?nih kategorij kaznivih dejanj. To, da se nasilje dogaja za zaprtimi vrati družinskega doma, ne pomeni, da ni kaznivo.

 

- 5. -
»Kazenski pregon ponavadi vodi v
novo nasilje in razen tega ne reši problemov.«

Raziskava v Združenih državah kaže, da je bilo manj možnosti za ponovitev v situacijah, ko je policija osumljenca aretirala. Po drugi strani neodzivanje ne bo spremenilo situacije.

Pojasnila v nadaljevanju govorijo o storilcu nasilja nad ženskami, ki se morajo zagovarjti po dejanju, storjenemu proti žrtvi. Z zagovarjanjem pripisujejo krivdo in odgovornost za nasilje ženski (»?e ona le ne bi...«).

 

- 6. -
»Nasilni moški so imeli težko otroštvo.«

Težko otroštvo se pogosto omenja kot olajševalna okoliš?ina, ki naj bi omilila kaznivost vedenja moškega. To »opravi?ilo« mogo?e drži za maloštevilne, vendar ne pojasni, zakaj zlorabljajo in jih zagotovo ne opravi?i.

 

- 7. -
»Žene pripeljejo te fante do tega, jaz
lahko razumem da nimajo druge izbire.«

Ta stavek, žal, pogosto slišimo, vendar nam pove veliko ve? o tistem, ki ga izreka in o njegovem gledanju na ženske, in popolnoma ni? o stvarnosti nasilja nad ženskami.

 

- 8. -
»Verjetno tudi ona njega udari, takšne stvari
niso nikoli enostranske«

Ta pripomba prepri?uje o vzajemnem nasilju, o takoimenovanem »zakonskem prepiru«. Raziskave pa kažejo, da nasilje, v heteroseksualnih odnosih prizadene predvsem ženske in da ženske v velikem razponu doživljajo enostransko nasilje s strani moških.

 

- 9. -
»Pretepene ženske pripadajo »dolo?enemu tipu«
in izhajajo iz dolo?enih socialnih slojev.«

S tem ljudje mislijo na tako imenovane »lahke ženske«, ki »visijo« po lokalih in na prostitutke. To, da družba te ženske pogosto vidi kot »slabe ženske«, opravi?uje nasilje, ?e diskriminatorne narave takšnih pripomb niti ne omenjamo. Potrebno je tudi omeniti, da je vsaka ženska, ne glede na starost, potencialna žrtev nasilja.

Ko je neka ženska po dolgoletnem zlorabljanju v partnerskem odnosu podala prijavo, je povedala: »Sem univerzitetno izobražena in mati me je že od malega u?ila, da mi ni treba prenašati nikakršnega naslija...«

 

- 10. -
»Ženske so zlorabljene, ker to same ho?ejo.«

Grožnje, bole?ina in nevednost lahko zadržujejo žensko. V resnici se vse zlorabljene ženske upirajo. Glavna zna?ilnost tega upora je, da se s stroilcem poskušajo pogovarjati. Okolje poskuse vzpostavitve dialoga, žal, pogosto ne vidi kot upor.

 

- 11. -
»Ženske izzivajo nasilje z obla?enjem in vedenjem, saj tako razjezijo svojo može. ?e se dva spopadata, sta kriva oba.«

Takšne pripomebe o vedneju in videzu ženske le še pripomorejo k temu, da ženska razvije ob?utke krivde, moški, ki jo zlorablja pa ima vso svobodo, da prenese odgovornost za svoje agresivno vedenje na žensko.

 

- 12. -
»Ženska, ki nasilje prijavi po ve? mesecih ali letih,
ni verodostojna.«

Pogosto se dogaja, da si ženske upajo prijaviti nasilje po ve? letih, in sicer zaradi strahu pred storilcem in zato, ker so, kot se zdi, zmožne ve? let vse potla?evati. Ob?utki strahu in sramu vedno bolj izolirajo ženske in pogosto pomenijo tudi naraš?anje nasilja, tako da v svojem okolju manj pripravljene govoriti o tem.

Neka ženska je med prvim pogovorom na policijski postaji rekla: »Bilo me je tako sram; ko me je ponovno pretepel, si nisem upala ven, dokler niso izginile vse modrice. V?asih sem bila zaprta v hiši cele tedne. Ve? let nisem imela poguma, da bi spregovorila o tem.«

 

- 13. -
»Ženska, ki se nejasno izraža, ko podaja prijavo,
ne govori resnice.«

Zelo pogosto je, da ženska, ki podaja prijavo, govori nasprotujo?e si stvari, jeclja in marsikaj pozabi omeniti. Razlogi so pozabljivost, zmedenost, pomankanje varnosti, strah in sram. To so odzivi na dolgoletno zlorabljanje, ne pa pokazatelj, da ženska ne govori resnice.

 

- 14. -
»Ženske v?asih podajo lažno prijavo,
da bi grdo ponagajale svojim možem.«

V praksi se je pokazalo, da je število lažnih prijav nasilja nad ženskami zelo majhno.

 

- 15. -
»Zlorabljene ženske pogosto
po nekaj dneh umaknejo prijavo.«

Te ženske ravnajo v situaciji izrednega, dolgoletnega strahu.  Poleg tega moramo upoštevati, katere pozitivne in negativne posledice bo za žensko (in njene otroke) imela prijava, in namen, ki je lahko za »umikom« prijave. Pomembno je pretehtati, ali je izbira njena ali pa se je za umik prijave odlo?ila pod pritiskom nasilnega partnerja.
Neka ženska je povedala o tem: »Nisem imela izbire; rekel je, da me bo pustil pri miru in da me ne bo ve? tepel, ?e umaknem prijavo. In to je vse, kar želim: da se pretepanje kon?a.«

Cilj žrtve je ustaviti nasilje (in ne nujno zapor za storilca). Ko storilec re?e, da ne bo ve? nasilen, ?e bo umaknila prijavo, se žrtev odlo?i za umik, ker je že dosegla cilj.

?e ženska zahteva, da se njena prijava ne nadaljuje, se lahko zgodi, da bo nekaj ?asa imela mir pred nasilnežem, kar bo postavilo nove meje. Nasilje nad ženskami žal, ni ni? drugega kot vprašanje mo?i. V primeih, ko moški ?uti, da ima mo? prepri?ati partnerko, naj ne nadaljuje kazenskega pregona proti njemu, bo najverjetneje uveljavil svojo mo? z nasiljem.

 

- 16. -
»Ženske, ki so dobile pomo? pri iskanju namestitve v ?asu krize, potem sodelujejo s svojim partnerjem in/ali ponovno kon?ajo z njim v postelji, ter so ponovno zlorabljene. Tako je bil ves trud zaman.«

Tukaj gre za isto napako kot pri to?ki 15. Ali se je ženska prostovoljno odlo?ila in kakšno izbiro je sploh imela? Ali je dovolj mo?na, da se postavi zase? Ali je varna potem, ko je nasilju pobegnila, ali ji je partner grozil, da jo bo našel kjerkoli in kadarkoli?

Ženska, ki se je pogovarjala s policijo potem, ko se je vrnila k svojemu partnerju, pravi: »Preprosto me je preve? strah, rekel je, ?e ga zapustim, me bo enkrat že našel in me ubil.«

Vendar je za policijo pomembno, da ve, da je ženska mo?nejša, ko se vrne k partnerju, potem ko je vsaki? dobila možnost umika. Verjetno je, da bo nazadnje dovolj mo?na za dokon?e korake za kon?anje nasilja. Vsaka žrtev bo šla skozi procese odhoda iz nasilja, v lastnem ritmu in na svoj na?in.

 

- 17. -
»?e ho?e, da se nasilje ustavi, ga bo zapustila!«

Ta komentar prepri?uje, da ?e ženska ostaja, policiji problema ni potrebno ve? jemati resno. Spet je vprašanje, ali je odlo?itev za ostajanje prostovoljna. Še ve?, v praksi se je pokazalo, da se najtežje in najbolj usodno nasilje dogaja prav v ?asu razveze. Veliko bivših partnerjev o?itno težko sprejme, da ženska resni?no in dokon?no kon?a nasilen odnos. Nevarnost, ki jo ženska ?uti, ko odhaja ali kon?uje razmerje, torej ni pretiravanje.

Razen tega, prijavljeni primeri kažejo, da se je v približno polovici primerov, kjer je intervenirala policija, nasilno vedel bivši partner. Tudi to nam pove, da se nasilje ne ustavi takoj, ko ženska zapusti nasilnega partnerja.

 

- 18. -
»?e se ga res tako boji, ga bo prijavila! Delaš kot nor, ženska ti pa ?ez dva dni re?e, da umika prijavo. Mislim, da je vse v redu – ?e bi bilo res tako hudo, ne bi umaknila prijave.«

Nasvet, naj zadevo prijavi, ženski lahko zbudi strašanske dvome in strahove. Zmotno je misliti, da je vse v redu, ?e ne prijavi nasilja. Pripravljenost za prijavo ni pokazatelj težavnosti situacije.

 

- 19. -
»Najprej prijavi kaznivo dejanje in se potem ponovno »zaplete« z njim. Nimamo ve? kaj storiti; mi (policija/zakon) ne bomo dovolili, da se nas izkoriš?a.«

Tako se namiguje, da je nasilje – ?e se razmerje ne pretrga – kaznivo, oziroma, da ni ve? kaznivo, ?e se razmerje nadaljuje. Le malo je drugih kaznivih dejanj, pri katerih policija in sodne oblasti zastavljajo isto vprašanje o obnovljenih stikih med žrtvijo in storilcem.

Izbira partnerjev, ali bosta ostala skupaj ali ne, ni stvar policije. Seveda je v takšnih primerih pomembno postavljati vprašanje o tem, kaj se lahko pri?akuje v prihodnosti, toda ni stvar policije/zakona, da o tem presoja. Najpomembnejše je, da je cilj dosežen z uporabljenimi sredstvi. Cilje je ustaviti nasilje (ne pa, po definiciji, kon?ati razmerja).

Vendar to ne vpliva na kazenski napad. ?eprav gre samo za izjavo pri?e o prizadejanjih ji poškodbah, ko je pregon storilca za?asno ustavljen, kar je pripomoglo k uresni?itvi cilja, da se nasilje ustavi, morata to narediti policija in zakon.

V nasprotju z veliko mitov o nasilju nad ženskami, med drugimi obstaja raziskava, v kateri so zlorabljene ženske spraševale o razlogih za neprijavljaje nasilja ali o razlogih za umik prijave.
Ta dejanja namre? pogosto razjezijo policiste/policistke in zmanjšujejo njihovo razumevanje za neki primer, s katerim se ukvarjajo, saj se zdi, da sta bila njihovo delo in trud zaman.

 

Povzeto iz knjige: 'Nasilje nad ženskami - odgovornost policije'
D.W.Van der Ent, Th. D. Evers, K. Komduur
Ljubljana, Društvo ženska svetovalnica, 2001

 

/

O projektu "Stopnice"
Miti o nasilju nad ženskami
Stopnice v medijih
Fotogalerija
 


Policijska uprava Ljubljana


Mestna ob?ina Ljubljana


Društvo Ženska svetovalnica,

  
Juegos de Zuma Flash Gratis